Top 4 meseca avgusta

Mesec september je tukaj in že nekaj časa nazaj sem videla eno dobro idejo, ki bi jo rada vpeljala na svoj blog, in sicer vsak mesec bom poskušala s tabo deliti štiri stvar, nad katerimi sem bila najbolj navdušena tisti mesec, naj bo to članek, blog objava, video, izdelek, lokal, dogodek, itd. Tako boš tudi mogoče odkrila kaj, kar ti bo olajšalo tvoje življenje.

In ta mesec me je navdušilo naslednje:

Športne hlače s stranskimi žepi.

Že kar nekajkrat sem opazila tekaške hlače z globokimi stranskimi žepi in priznam, da so me mikale in ko sem jih imela priložnost kupiti za 15$, sem rekla zakaj pa ne. Prvič sem jih oblekla za pohod na Lafajette. Moj telefon je šel v stranski žep in moj telefon je velik. Žep se mi je zdel zelo priročen iz razloga, da lahko telefon hitro kadarkoli vzamem ven in naredim nekaj fotografij in ga pospravim. Na koncu se je dejansko izkazal za zelo uporabnega. Telefona nisem sploh čutila in hkrati je dejansko varno ostal na svojem mestu (čeprav bi bil še vedno bolj zadovoljna, če bi žep imel zadrgo). In ker sta dva žepa, lahko enega izkoristim za prigrizke, kar pomeni dvojno zmago. Tako, da to lahko rečem, da je bil zagotovo nakup meseca.

En žep za mobitel in en žep za snack :D 

Franconia State Notch Park

Ta mesec sem obiskala tudi Franconia State Notch Park, in sicer 14 km dolgo krožno pot, ki vodi na goro Lafayette. Prehodili pa smo tudi delček Appalachian trail, ki je najdaljša pohodniška pot na vzhodni obali ZDA. Nori razgledi in dobra telovadba. Več o njej pa bom delila v eni od naslednjih objav. 

Nasvet za navade

Zadnjič sem v enem od video, zasledila en top nasvet za navade. Nasvet se je glasil, ko uveljavljaš novo navado je ni potrebno početi vsak dan, vendar si nikoli ne smeš vzeti ''pavze'' dveh ali več dni zaporedno. Tako imaš lahko še vedno vsaj 3 dni v tednu, ko si novo navado uvajala, čeprav si imela 4 dni pavze.

Knjiga: Napoleon Hill: Think and grow rich

Prva knjiga, ki sem jo v celoti prebrala na Kindle. Ta knjiga je bila mojem seznamu že zelo dolgo, predvsem iz razloga, ker je bila povsod omenjena kot ena najboljših poslovnih knjig. Po tem, ko sem jo prebrala razumem zakaj. Knjiga je kljub temu, da je stara preko 100 let še vedno polna nasvetov, ki so uporabni tudi danes. Predvsem pa lepo pokaže, da se prav veliko ni spremenilo. O tej knjigi bom zagotovo še veliko govorila, ker je res dobra in jo vsakemu priporočam v branje.

Katere navade sem obdržala še po enem letu?

Facebook me je opomnil, da je eno leto odkar sem se lotila mojega izziva z novimi navadami, ki sem jih vpeljala v svoje jutro. Izziva se z veseljem spominjam, zato sem se odločila zapisati še eno follow up objavo. In največje vprašanje je, ali se je katera od navad sploh obdržala po enem letu.

Pregled navad 

Katere so tiste navade za katere sem se odločila, da jih vpeljem v svoje življenje?

Zgodnje vstajanje

Vstajati sem začela ob 6ih zjutraj in kasneje še prej. Ta čas sem si vzela zase in za večino ostalih navad, ki sem jih vpeljala.

Vsakodnevno branje

Branje sem vključila v svojo jutranjo rutino in si zadala, da vsak dan preberem vsaj nekaj strani v knjigi.

Dnevnik hvaležnosti

Odločila sem se da bom vsak dan zapisala tri stvari za katere sem hvaležna tisti dan.

Zmanjšanje časa na družbenih omrežjih

Ker sem veliko preveč časa preživela na Instagramu in Facebooku, sem se odločila, da moram ta čas vsaj malo omejiti, ker vem da bi ga lahko porabila veliko bolj kvalitetno.

TO-DO lista

Z TO-DO listo je moje življenje lažje in tako je moj dan veliko bolj organiziran, saj vem kaj točno moram narediti, vendar je nikoli nisem redno uporabljala.

Meditacija

Meditacijo sem si vedno želela poskusiti saj naj bi te umirila, vendar si nikoli nisem zares vzela časa zanjo. To je bila tudi edina navada, ki sem jo želela prakticirati zvečer.

Kako je izgledalo moje zadnje leto?

Ko sem začela z vpeljavo navad, sem večino časa preživela doma v iskanju študentskega dela, zato začetek skupaj z začetno motivacijo sploh ni bil težak. Potem sem od septembra od konca septembra delala, nato štiri mesce preživela v Franciji, preživela mesec doma in sedaj zadnja dva meseca preživela v ZDA. Glede na pestrost predvsem v letu 2019, je logično, da se vse navade niso obdržale.

Kaj se je zgodilo z navadami?

Večina navad je logično propadla, ker po 31. 12., ko sem zaključila izziv, nisem imela več ''motivacije'' za njihovo izvedbo. Kljub temu, pa se je vsaj ena navada obdržala in hkrati vpeljala zraven še kakšno novo. Navada, ki se je obdržala je dnevnik hvaležnosti. Res da ga to poletje ne pišem več vsak dan, ampak si še vedno vzamem čas zanj. Navada, ki sem jo dodala in se je tudi še kar držim je pisanje dnevnika. Ugotovila sem, da mi zelo ustreza, če svoje misli spustim na papir in se včasih tudi tako motiviram. Sem pa ugotovila, da zgodnje vstajanje precej pogrešam in ga bom v primernih okoliščinah zagotovo vpeljala nazaj.  Namesto to-do liste, ki je praktično pogorela že na začetku, pa sem ugotovila, da mi bolj ustreza ''calendar blocking'', kjer si točno po urah napišem kaj točno moram narediti. Enostavno sem človek rutine in če nimam urejenega sistema, je moje življenje v kaosu. Prav tako sploh v tem času spet preveč časa preživim na družbenih omrežjih in to bom morala spet malo omejiti. Ena navada, ki pa se zopet zbuja je branje. Sedaj, ko imam Kindle, si končno vzamem tudi več časa branje, nad čimer sem precej navdušena. 

Za konec

Vpeljava novih navad je super, ker dodaš nekaj novega v svoje življenje in ker še bolje spoznaš sebe, s tem pa tudi ugotoviš, kaj so tiste stvari, ki ti dejansko ustrezajo in kaj je tisto, kar ti povzroča kaos v življenju. Izkazalo se je še nekaj, tiste navade, ki jih vežeš na že obstoječe navade veliko lažje obdržiš, kot navade, ki si jih postavljaš neodvisno od vsega ostalega. 

Dve poletji v ZDA, dve popolnoma različni izkušnji

Drugi mesec mojega dela v ZDA  se je končal in ker se v juliju ni dogajalo nič posebnega, ti sem se odločila, da napišem primerjavo obeh poletij v ZDA. Mogoče se ti zdi, da to pišem prezgodaj, vendar so razlike tako očitne, da bi ostale enake tudi če bi zapis napisala ob koncu poletja.

Izbira programa:

2016: Prvič sem si izbrala Preferred placement program, kjer si dobil bazo približno 100 oglasov izbral 7-10 del, ki so ti bila všeč in so ti ustrezala in počakal, da te eden od delodajalcev izbere. Sama sem poleg vrste dela gledala še, da je imel vključeno tudi nastanitev. Cena programa je bila nekoliko nižja.

2019: Tokrat sem izbrala Skype Fair/RDC program, kjer sem si izbrala RDC kamp, kamor Slovenci zahajajo že veliko let, zato sem vedela, da so izkušnje dobre. Delodajalec celo pride opraviti intervju v Slovenijo (jaz sem ga imela preko Skypa, ker sem bila takrat v Franciji). Cena programa je najvišja od vseh programov.

Delodajalec in vrsta dela:

2016: Delala sem v manjši ''restavraciji'', kjer smo poleg hrane imeli tudi cca. 20 vrst sladoleda. Delala sem kot natakarica. Poleg tega sem pa delala tudi v ''redemption centru''. Ta je bil del ''arcade centra'', dela z igrami z otroke, ki so zbirali točke in si za zbrano število točk izbrali nagrado. Jaz sem jim nagrado dala. Delala sem v razponu med 20 – 40 ur na teden. Nižja urna postavka.

2019: Delo v kampu, natančneje v kuhinji in jedilnici. Delo vključuje pomivanje posode, priprava in pospravljanje jedilnice za vse tri obroke, skrb za določeno postajo – strežba sladoleda, skrb, da je vedno pijača na voljo, da je hrana v samopostrežnem bifeju, ipd. Delam v razponu med 35-42 ur na teden. Višja urna postavka.

Pokemoni na delu v Južni Karolini

Kraj dela:
2016: Južna Karolina, Graden City. Manjši kraj ob obali oceana, ki ima zelo vroča in suha poletja. Temperature so se tukaj celo poletje držale nad 30 stopinj in prišle celo do 40 stopinj. Ker je bilo tako vroče, smo večino časa preživeli v klimatiziranih prostorih.

2019: New Hampshire, gozd. Delam odmaknjena od vsega v kampu, ki leži ob jezeru. Temperature se gibajo med 25 in do 32 stopinj. Junija in septembra pa je hladnejše. Zaradi super podnebja lahko veliko časa preživimo zunaj.

Plaža v Južni Karolini

Squam Lake v New Hampshire

Bivanje in hrana:
2016: Vsi smo živeli v manjši hiši, ki je imela dve manjši spalnici, kjer je spalo med 4-5 ljudi, delili smo si dve kopalnici, kuhinja, dnevna soba in pralnica so bili skupni. Hiša je bila oddaljena cca. pol ure hoje od delovnega mesta, poleg tega pa je bilo potrebno prečkati še dvopasovnico. Za bivanje smo plačevali 65$/teden. Kuhali smo si sami in hrano smo si morali kupovati. V restavraciji smo imeli manjši popust.

2019: Bivanje je brezplačno. Bivamo v ''dormih'', ki so različni, od starejših do novejših. Sama živim v enem od malo novejših. V sobah smo po dva (izjemoma po 3ije in nekateri imajo samsko sobo). Naš dorm ima celo kotno kuhinjo z mikrovalovno in grelnikom vode. Na voljo imamo tudi posteljnino in brisače. Dorme in sobe na vsakih nekaj tednov pregledajo in ocenijo (in tako poskrbijo, da pospravljamo) ter nagradijo dobro pospravljene sobe in dorme. Hrana je prav tako za nas brezplačna, in sicer dobimo tri obroke na dan. Hrana je ameriška, kljub temu, če nisi zbirčen tako kot jaz, lahko ješ tudi bolj zdravo. Ni pa hrana nek presežek. (Definitivno imamo mi boljšo hrano). Je pa to nekako, kot bi bil na 4 mesece dolgih počitnicah. Pa gostje imajo določeno hrano malo boljšo kot mi.

Pica z piščancem iz Južne Karoline. 

Kava in pumpkin pie v kampu 

Organizirane aktivnosti:

2016: En organiziran izlet v park/živalski vrt in zaključna večerja v eni od restavracij ob obali. Najbližji večji kraj je bil Myrtle beach, ki je bil oddaljen cca. 20 minut. Vožnja s taksijem je v eno smer stala cca. 30$. Na voljo je bil tudi avtobus, ki pa je šel mimo mogoče 4x na dan.

2019: Organizirane aktivnosti za staff na kampu, pri določenih aktivnostih se lahko priključimo tudi gostom. Vsak teden so organizirani tudi izleti izven kampa, ki je se jih lahko udeležimo (izlet na plažo, bližnja mesta, outlete, Wallmart, kino, koncerte, …).

Južna Karolina - izlet v park, kjer smo poslušali predstavitev živali.

Obisk dogodka Best of New Hampshire

International staff:

2016: Vsega skupaj nas je bilo okrog 12, število se je spreminjalo, ker so nekateri odhajali prej in drugi kasneje. Med vsemi študenti sem bila edina Slovenka in edina Evropejka. Lahko rečem, da sem družbo Slovencev na koncu precej pogrešala, ker nimaš nikogar, ki je iste kulture kot ti. Ostali so bili vsi, razen še ene punce, vsake narodnosti po dva in je bila dinamika popolnoma drugačna.

2019: Vsega skupaj nas je okrog 80 študentov, večina iz Evropskih držav (Slovenija, Češka, Poljska), potem pa še Rusija, Mehika, ZDA in še nekaj iz drugih držav. Glede na to, da je tukaj kar precej Slovencev je precej lažje, ker imaš nekoga s katerim se pogovarjaš v svojem jeziku, čeprav se res ogromno in večino časa pogovarjamo v angleščini.

Zaključek

Definitivno sem veliko bolj zadovoljna z letošnjim poletjem, kjer se imam super (ja še vedno so tudi tukaj slabi dnevi). Boljša družba, veliko se dogaja, čeprav si včasih želim, da bi bila malo bližje civilizaciji. Lahko rečem, da je tokratna izkušnja dobra. Bom pa o tem več napisala v eni od kasnejših objav. Lako rečem, da tokrat sem dobila od poletja to, kar sem si želela.

Zakaj obožujem redno športanje?

Mesec junij je bil zame tisti mesec, ko sem si privoščila počitek in nisem telovadila. Bolj kot ne to pomeni, da nisem tekla, ker sem vmes še vedno šla nekajkrat na jogo in na bližnji grič. Kljub temu sem brez teka zdržala samo en mesec. In sedaj, ko spet tečem je to seveda najboljši občutek na svetu.

Vem, da obstajamo tisti, ki si dneva brez športa ne predstavljamo in tisti, ki nikakor ne razumejo obsesije s športom. Čeprav pretirano športanje seveda ni pametno, pa je redno gibanje še vedno zelo pomembno za zdravo življenje. Ukvarjanje s športom ne pomeni samo tega, da imaš trening sestavljen do zadnje sekunde ali ponovitve in je dolg točno eno uro. Trening lahko traja tudi samo 10 min.

Tek je ena od mojih prioritet, čeprav vem, da bom mogla tudi drugim oblikam športa dati malo priložnosti, da bom lahko svoj tek še izboljšala. Da je tek postal moja prioriteta je preteklo nekaj let, zato če šele začenjaš telovaditi si daj priložnost in poizkušaj vedno znova in znova, preden pa si postavljal dosegljive cilje, ki jih boš lovila, tako bo tudi motivacija za telovadbo večja. To ni nujno samo številka na tehtnici, lahko je tudi število sklec.

Tek in ostali športi

Sama obožujem tek, poleg tega pa tudi ples in plesne vadbe. Pa tudi vaje za moč mi ne predstavljajo težav, mi niso pa najbolj pri srcu. Pod nobenim pogojem me ne spraviš v fitnes. Fitnesa ne maram. Čeprav vem, da se ga bom morala lotiti. Verjamem, da mora vsak najti tisto vadbo, ki mu ustreza in pri kateri se najbolj sprosti, pa naj bo to fitnes, joga, pilates ali videi z vadbo.

Psiholog

Moji tekaški copati so moj psiholog, ki me stane približno 100€ na leto. Ko sem žalostna tečem, ko sem utrujena tečem, ko imam preveč energije in sem cela navdušena tečem, ko potrebujem nove ideje ali premisliti o določeni zadevi tečem. Tek mi pomaga sprostiti vso energijo, ki se nabira v meni. To meni naredi tek, lahko pa isti učinek dosežeš s katerim koli športom.

Do vsakodnevne telovadbe v enem mesecu?

Ne, ne bo šlo. Sama sem potrebovala nekaj let, da je tek postal praktično del mojega vsakdanjika. Veliko lažje je če imaš postavljene cilje, ki jih lahko stalno nadgrajuješ. To je recimo dobra stran teka, začneš s petimi kilometri, ko jih pretečeš in ne umreš na koncu začneš počasi pogledovati proti desetim kilometrom in tako naprej, hkrati pa se lahko igraš kasneje tudi s časi. Cilje si lahko zelo enostavno postaviš tudi pri vsakem drugem športu. Potrebuješ pa res veliko potrpljenja, da šport vpelješ v vsakodnevno rutino, sama sem tudi ko sme začela redno teči imela, predvsem v zimskih mesecih kakšen mesec odmora. Celo letos sem si privoščila en mesec odmora. Tako, da ne obupaj, ampak vztrajaj tudi če ti bo večkrat spodletelo.

Začneš se bolj zavedati svojega telesa

… in kaj vnašaš vanj. Ko se redno začneš ukvarjati s športom, se na tvojem telesu tako ali tako pojavijo spremembe, ker se tvoje mišice okrepijo. Poleg tega ti šport v sodelovanju z možgani daje hormone sreče. Hkrati pa se počasi začneš zavedati česa tvoje telo vse zmore in začneš razmišljati, da je mogoče čas, da telesu daš tisto, kar resnično potrebuje in ne tisto, kar hoče. Takrat ugotoviš, da ni taka težava se odreči tisti vrečki bonbonov ali čipsa ali škatli piškotov. Ter mogoče dodati še kako vrsto zelenjave na svoj jedilnik (to je iz lastnih izkušenj).

Prinaša dobro počutje na dolgi rok

Ko enkrat združiš dovolj kakovostnega spanca, šport in zdravo prehrano se tudi tvoje počutje izboljša. Sama to velikokrat občutim na svoji koži. Čim nekaj dni iz različnih razlogov ne športam, ne jem vsaj 50% zdrave prehrane, ali mogoče celo dodam junk food v svoj jedilnik to že kar kriči po tem, da zagotovo ne bom dobre volje v tistem času. To lahko občutim sedaj, ko sem v ZDA, ko je hrana obupna, prav tako spanje, to da cel mesec skoraj nisem telovadila pa tudi ni bila najboljša ideja.

Vedno napreduješ

Pri športu vedno vsaj malo napreduješ. Vedno si malo močnejši, mogoče lahko narediš dve skleci več kot prej ali pa pretečeš en kilometer več, ali pa dvigneš večje uteži ali pa končno osvojiš težji plesni korak. To ti na koncu daje spodbudo tudi na drugih področjih v življenju, kjer ti mogoče ne gre vse po načrtih.

Dobra navada, ki ti pomaga tudi na drugih področjih v življenju

Šport te s svojimi stalnimi majhnimi nagradami, ko slediš svojemu cilju nauči potrpljenja in vztrajanja, kar ti bo prišlo še kako prav na drugih področjih v življenju, kjer ti mogoče ne bo šlo vse po načrtih.

Preizkušeni nasveti za lažje potovanje

To leto gre noro hitro in tale objava je bila napisana že meseca maja. Zakaj je nisem objavila? Ker se nisem spravila fotkati. Upsss. Ampak še vedno smo šele na polovici poletja in v prihodnosti te zagotovo čaka še kakšno potovanje. Upam, da ti bo takrat kakšen od teh nasvetov prišel prav. Jaz sem na svojem potovanju v ZDA uporabila vse štiri nasvete, tako da vem da delujejo.

Seznam za pakiranje

Punce vemo, da znamo spakirati 20 outfitov za 5 dni, nato pa smo v tistih 5ih dneh oblečene v ista oblačila. Zato je odlično napisati seznam za pakiranje. Okej, sezname za pakiranje, kjer si napišeš dobesedno vse od hrane, dokumentov, oblačil, do vseh kozmetičnih izdelkov in ostalih pripomočkov. To bi bo prišlo še kako prav, sploh če potuješ bolj redko in nikoli nimaš pojma kaj bi spakirala in pa zato, da na koncu lahko preveriš, ali si kaj pozabila.

Sama sem si vnaprej pisala stvari, ki jih nujno potrebujem in si jih moram vzeti s sabo, na koncu pa sem si kar zraven pakiranja pisala kaj bom dejansko vzela s seboj, tako sem imela pregled predvsem nad številom oblačil in poskrbela, da nisem pretiravala. Dejansko večino stvari, ki jih imam sedaj tudi redno nosim in mi ne stojijo samo v omari.

Označevanje vrednih stvari

Naslednje trike sem zasledila v eni od skupin za potovanje in enega sem ga tudi uporabila. Včasih se zgodi, da kako stvar kje pozabimo in če jo najde pošten človek, nam je ne more vrniti, ker ni kontaktnih podatkov. Trenutno imam naslednje rešitve:

- Če imaš telefon in računalnik zaklenjen z geslom si na zaklenjen zaslon daj telefonsko, mail, IG, FB, kjer boš dosegljiva, če karkoli izgubiš. Tako bodo lahko prišli do tebe, čeprav imaš vse zaklenjeno. Na telefonu pa lahko daš tudi emergency kontakt, ki je tudi dosegljiv brez, da moraš odkleniti telefon.

- Vizitka s tvojimi podatki. Daj si izdelati vizitko s podatki, kjer si dosegljiva (telefon, email, FB, IG) in jo daj povsod, v denarnico, potni list, ovitek od telefona, k prenosnemu računalniku, fotoaparatu, v sprednji predal kovčka, v kovček, itd. Pač povsod, kar se lahko izgubi.

- Domača DIY varianta pa je da vzameš bel kartonček in na eno stran napišeš Informations in na drugo svoje podatke in potem to zalepiš ali daš povsod. (Tako preprečiš, da recimo če imaš v ovitku telefona in je ovitek prozoren tako kot je moj, vsak prebere tvoje informacije)

- Na svoj kovček napišeš s flumastrom tvoje podatke. V primeru, da se listek s podatki, ki je gor strže ali pade stran.

Dokumenti in denar

Vedno, vedno, vedno si naredi kopje vseh nujnih dokumentov in si poleg tega še spravi na mail. Torej osebna, potni list, vozniško, viza, bančna kratica, zdravstvena kartica oz. zavarovanje … itd. In si jih razporedi po različnih torbah, v primeru da te okradejo ali izgubiš original, boš tako imela dostop do kopje takoj, kar ti lahko zelo olajša postopke v tuji državi. In vedno si razporedi nekaj gotovine v druge torbe in če imaš več bančnih kartic jih loči. To naredi preden greš, ker lahko te že na prvi postojanki oropajo, ko nisi pozorna.

Za vse popotnice

Na FBju je skupina Girl LOVES travel, samo klikni gor, pa boš že v skupini. Tukaj lahko dobiš ogromno nasvetov in priporočil za tvoja potovanja ali pa zgolj podporo in rešitev kakšne svoje potovalne dileme. Jaz sem bila šokirana, koliko punc dejansko potuje samih. Minus skupine je edino ta, da si boš želela na potovanje takoj.

Preživela sem prvi mesec v ZDA

Prvi mesec je za mano in minil je s svetlobno hitrostjo. Enostavno se je toliko dogajalo, da se mi zdi, da sem se šele danes uspela končno ustaviti in nekoliko zadihati in končno napisati tudi eno objavo za blog.

O novi objavi sem razmišljala že prej, vendar sem vmes doživela še eno blokado in nisem imela pojma o čem bi pisala. Sedaj pa sem se končno zbrala in čas je, da vam razkrijem nekaj utrinkov iz prvega meseca v ZDA.

Seveda se je dogajalo vse mogoče. Od lepih in čudovitih trenutkov kot tudi do tistih malo manj prijetnih. Ampak kakorkoli obrnem na koncu se je vedno vse super izteklo.

Življenje v kampu

Na kratko lahko rečem, da izgleda življenje v kampu nekako tako kot izgleda življenje v študentskemu kampusu, samo da tukaj delamo, namesto študiramo. Večino časa tako ali delamo ali pa uživamo in se družimo. Vsake toliko pa celo kako noč celo prespimo.

Razgled z Rattlesnake

Izleti

Vsake toliko nam celo uspe pobegniti ven iz kampa v civilizacijo. Dejansko točno veš, kdaj nekdo gre ven iz kampa, ker so oblačila čisto drugačna. Sama sem šla do zdaj v Walmart, ker od tam vedno kaj nujnega potrebuješ (ali pa skrivne zaloge hrane), čeprav glede na to, da imam zdaj Amazon prime, ne vem kolikorat bom sploh še obiskala Walmart. Walmart se od treh let nazaj ni veliko spremenil. Postavitev ima še vedno isto in izdelki so še vedno precej podobni. Odpravila sem se tudi v Outlet, ki je narejen na podoben način kot tisti v Palamanovi (z drugimi trgovinami seveda), kjer sem končala z novo oblekico (ki je seveda bolj za poslovno rabo, kot poletna oblekica za na plažo) in štiklami (ker v Sloveniji ne dobim dovolj širokih). Poleg outletov smo obiskali tudi Mall of New Hampshire, ki ima klasične ameriške trgovine: Ulta, JCpenney, Macy's, … In nobena od njih me ni preveč navdušila (je pa to raj za vse ljubiteljice shopinga). Ta dan sem zaključila še na dogodku Best of New Hampshire, za katerega sem si karto pridobila na tekmovanju v sestavljanju puzzel (najhitrejši je dobil karto), kjer si naj stojnicah našel hrano, pijačo in nagradne igre. Ogromno hrane in pijače. (Preveč.).

Vhod v Outlete

#fitnesshealthylifestyle

Torej o zdravi prehrani in športanju raje ne bomo. V celem mesecu sem bila dvakrat na jogi, naredila ena vadbo doma, enkrat pretekla 4km, se nekajkrat povzpela na grič z razgledom (rattlesnake) in šla trikrat s kajakom. Hrana tukaj je pa tudi ameriška in moj nivo za upiranje (veliko pre)sladkim pregreham ne obstaja (sploh, ko je PMS na obisku). Če bom tako nadaljevala, me bo ob prihodu domov čakalo veliko dela. Definitivno pa bom 21ko letos izpustila.

Kava in pumpkin pie

Delo

Seveda še nekaj besed o delu. Kamp je razdeljen na dva dela na Deephaven in Rockywold. Jaz delam v kuhinji v Deephaven. Naše delo obsega, vsem najljubše, pranje posode (sarkazem), priprava jedilnice (je samopostrežna), torej prinašamo hrano, skrbimo da je vedno pijača na razpolago, delimo sladoled, zavijamo pribor, pometamo. Uglavnem dolgčas nam ni. So pa kratko potegnili moji nohti. Zaradi vsega časa, ki ga preživijo v vodi so postali lomljivi in se plastijo. Upam, da bo lak vsaj malo uredil to, da ne bo več tako hudo. Še dobro, da sem ljubiteljica kratkih nohtov.

Best of New Hampshire

Dogodivščina na začetku junija

En večer sem si napačno nastavila budilko in mi je le ta zvonila 15 minut pred začetkom službe, kar je pomenilo to, da sem bila precej pozna. V sobi imamo predalnike in ker sem hitela sem napačno odprla predale, kar je pomenilo, da je omara prevagala in se zvrnila naprej. Tako sem se morala posloviti od svojega deodoranta, mojega highlighterja (brozner je ostal cel, razen manjšega koščka) in sončnih očal (ki jih tako ali tako moram počasi zamenjati).

Ogledali smo si tudi ognjemet 

Tole je nekaj malega o prvem mesecu. Se že veselim novih dogodivščin, ki me čakajo v juliju. Tako, da ne pozabi spremljati mojega IG računa mrhabloga, kjer vse objavljam sproti.

Nazaj v ZDA

Po treh letih sem nazaj v ZDA. Isti program, vendar druga zvezna država, drugi kraj in drugi delodajalec. V tej objavi se bom posvetila sami poti v ZDA, v naslednji objavi pa povem nekaj o samem kampu. Kje živim, kje delam, kaj delam, kaj se dogaja v okolici.

Kot prvič sem tudi tokrat pakirala zvečer. S tem, da sem letos spremenila taktiko in vzela se check-in kovček. Če sem prvič potovala s torbico in carry-on majhnim kovčkom, sem tokrat potovala s check-in konvčkom, carry-on kovčkom in nahrbtnikom. Prav tako sem se letos založila z hrano (prvič, ko sem letela, sem dobila napačne informacije, da ne smeš imeti hrane s seboj), da se izognem cenam na letališču.

Ker sem imela letos let iz Brnika, sem se lahko lepo naspala, preden sem se odpravila na letališče. Vedela sem namreč, da me v naslednjih 24urah čaka bolj malo spanca. Po prihodu na letališče, pa se je začela zabava. Najprej sem skoraj pozabila letalsko karto in potni list tam, kjer sem prtljago oddala. Potem pa še na varnostnem pregledu (Security), kjer me je varnostnik prosil, če mu pokažem nož, ki ga imam v nahrbtniku. Meni v tiste trenutku, ni bilo nič jasno kakšen nož misli, ker tega pa res nisem pakirala. Na koncu sem našla švicarski nož v svoji klasični toaletni torbici, ki jo nosim povsod in sem ga spakirala ponesreči. Ker je bil še dovolj majhen so mi ga  dovolili obdržati. Vendar to še ni bil konec. Na letališču sem srečala, še eno Slovenko, ki je v istem kampu kot jaz. Hitro sva ugotovili, da ima ona obe letalski karti (Lj-Istnabul In Istanbul-Boston), jaz pa samo tisto do Istanbula. Ampak, ker nisem želela ostali v Instanbulu sem se pri vhodu na letalo (pred vkrcanjem) dogovorila, da mi sprintajo še drugo letalsko karto.

Na prvem letalu do Istanbula mi je vsaj za eno urico uspelo zaspati ali dokler ni bil na vrsti zajtrk. Če kaj lahko potrdim je to, da je bila hrana pri Turkish Airlines dejansko dobra. Po dveh urah leta smo pristali na novem letališču v Istanbulu, ki je noro. Ima celo nap kotičke, kjer si lahko spočiješ. Tukaj sem srečala še tri Slovence s katerimi smo skupaj v kampu. Potem pa nas je čakal še en varnostni pregled (in vprašanje v moji glavi ali mi bodo tukaj nož vrgli stran. Vse kar je bilo, je bilo to, da so nas pretipali (rahlo neprijetno) in prebrisali za razstrelivo. Isto so naredili še z mojim računalnikom. Nahrbtnik in kovček pa samo odprli in pogledali noter. Potem pa počasi na letalo.

Čakal me je 10 ur dolg let na nabito polnem letalu (Adijo udobje izpred treh let, ko sem imela celo vrsto samo zase, letos sem si samo govorila, da enkrat bom letela v prvem razredu*). V prvih dveh urah mi je uspelo pogledati dva filma (The Simple Favor in Ocean's 8 – prvi je bil obupen, ''posnemanje'' Gone Girl, ampak z grozno zgodbo, drugi pa je bil bolj gledljiv, ampak predvidljiv), potem pa sem se raje lotila knjige in jo prebrala skoraj polovico. Vmes sem še kako urico odspala. In po desetih urah ''mučenja'' me je končno čakal pristanek v Bostonu. Tukaj so nam preverili še vizo in kar nas je bilo ogromno z isto vizo, sem dobila samo vprašanje, kaj bom delala in to je bilo to. In že sem bila zunaj letališča na poti v hostel.

Po na pol prespani noči v hostlu (jetlag) me je čakala še tri urna vožnja z avtobusom do Plymoutha. Vožnja z avtobusom ni bila nič posebnega in avtobus je bil dejansko precej prazen, verjetno zato, ker je bil zgodnja ura (osem zjutraj) in ker je bila nedelja. V Plymouthu nas je že čakal prevoz do kampa in kosila. 

O vsem ostalem pa v naslednji objavi. ;) 

*Disclaimer: Kljub temu, da me ni strah letenja in letal, pa res nimam želje po prepogostih dolgih letih in si niti ne predstavljam, kako bi na tistem prostoru zdržala več kot 12 ur ali pa več zaporednih daljših letov.