Zate, ki ne znaš splesti pravega prijateljstva

Tekla sem, čeprav je ura še zgodnja. Mogla sem, ker je tek moja edina terapija in moji tekaški copati moj brezplačen psihoterapevt. Danes je bil spet eden tistih dni, ko sem bila spet na tleh. Večkrat se mi zgodijo, vedno pogosteje se mi zdi. Pa vendar mi je šele zdaj uspelo odkriti ponavljajoči se vzorec zakaj se to dogaja. Počutim se osamljeno. Vzela sem si štirinajst dni dopusta, ker sem si morala odpočiti od dela. Preživela sem ga doma, ob gledanju serij in branju knjig, obenem pa si želela, da bi bila na potovanju ali morju ali izletu, z eno ali dvema dobrima prijateljicama. Počasi se mi tudi več ne da izmikati staršem in iskati izgovorov, zakaj sem vsak vikend doma, zakaj nikoli nikamor ne grem.

Vendar imam težavo, veliko. Težavo, ki se ni pojavila včeraj. Pojavila se je že dolgo dolgo nazaj, leta nazaj. Ne znam splesti pravega prijateljstva. Večina ljudi, ki spozna in z mano poklepeta, me vidi kot odprto osebo. Res je, nimam težav klepetati z ljudmi, o vsakdanjih problemih in vremenu. Imam pa težavo se ljudem odpreti in jim popolnoma zaupati in jih spustiti v tisti najbolj skrit košček sebe. Velikokrat se kolegicam pritožujem, kako bedno je biti samski. Pa sem šele zdaj ugotovila, nočem tega, da sem v zvezi, hočem samo nekoga za preprosto druženje. Za brezkončne pogovore o pomembnih stvareh in o neumnostih. Za brezskrbno zabavo in počenjanje neumnosti. Včasih poveš, da se slabo počutiš, ampak kako boš povedal kolegici, da te obup ne spravljajo fotografije ljudi, ki uživajo na morju, ampak to, da se zabavajo in da se družijo.  

Znam reševati matematične probleme, tudi kakšen bolj zahteven kemijski poizkus znam izpeljati. Ampak kaj ti na koncu to pomaga, ko pogrneš na življenjskem izpitu, ki je veliko bolj pomemben od tega. Ne bom ti lagala, včasih sem tudi koga nenamerno prizadela, da bi zaščitila sebe, včasih sem se sama odmaknila stran, brez da bi povedala kaj hočem. Večkrat sem bežala, namesto, da bi se soočila s situacijo. Predvsem v odnosih. Večkrat sem pa tudi bila prizadeta, ko so me drugi prizadeli, verjetno čisto nenamerno. Težko je, ko ne veš ali osebo s tem, ko jih razlagaš osebne stvari in sprašuješ za nasvet zgolj obremenjuješ. Težko je, ko se bojiš vprašati prijateljico ali gre s teboj ven, ker si prepričan, da se to tako ali tako ne bo nikoli zgodilo.

Še vedno ne vem, kako splesti pravo prijateljstvo, še vedno se borim sama s seboj. V bistvu vsako leto. Vsako leto bolj me zadane in boli, ko vidim nekaj kar bi rada imela pa nimam, ker nimam pojma kako do tega priti. Pa vendar sem sedaj, vsaj odkrila kje tiči vzrok za to, da slabo počutim in da si samo želim zlesti v posteljo, se zaviti v deko in jokati. Tebi, ki se počutiš isto kot jaz, vedi nisi sama. In če bova pogumne in se bova znale sprostiti in kanček več zaupati, bova tudi midve dobile v življenje tiste osebe, ki jih potrebujeva.

Zate, ki tako osebo v življenju imaš ali celo več takih oseb. Srečna si! Čuvaj jih in jih ne spusti, ko te prizadenejo, čeprav v srcu veš, da niso želeli in se ti opravičijo jim odpusti, če ti prizadeneš njih, se jim opraviči. Verjemi mi, zaradi malenkosti in trenutne jeze ni vredno zavreči pravega prijateljstva, ki se je gradilo več let.

Ni komentarjev