21ka? Ti si nora ...

Prvič sem si to mislila, ko sem se prijavila na Ljubljanski maraton in to si mislim tudi danes, dva dni po mojem prvem pol maratonu, ko še vedno s težavo pridem po stopnicah navzdol. Še vedno ena najboljših odločitev v tem letu.

Še lani sem imela načrt, še nekaj odtečenih desetk, potem pa mogoče na 21, ampak le-ta je prišla veliko hitreje, kot sem si sploh predstavljala. Ko sem se avgusta prijavila na polovičko, nisem tega preveč razlagala okrog, ker nisem bila prepričana, če si ne bom vmes premislila in spremenila na krajšo razdaljo. Vendar so dnevi minevali in pretečenih kilometrov je bilo vedno več. Na koncu septembra že skoraj malo preveč, saj sem že čutila bolečine v kolenu. Takrat sem vedela, da moram število kilometrov malo zmanjšati, če hočem preteči pol maraton brez težav.


No pa je po dobrih treh mesecih treningov prišla ta nedelja, ko sem se podala na svoj prvi pol maraton. Približno polovico sem odtekla s svojim kolegom, da sem vseeno imela malo družbe in predvsem spodbude. Prvih pet kilometrov je bilo lahkotnih in brez težav pretečenih (in hitrih, malo prehitrih), naslednjih pet sem z eno tekačico ujela super ritem in z njo pretekla do 10 kilometra, kjer sem jo na žalost izgubila. Po 10 km pa se je počasi začelo, tisto ko glava noče več ubogati, ampak veš da imaš še polovico proge pred sabo. Pa sem vseeno brez večjih težav pretekla še naslednjih 5km in bila na 15ih km zadovoljna s svojim časom. Potem pa se je začelo najhujših 6km v mojem življenju. Ko čakaš cilj, ampak kilometri minevajo prekleto počasi. Začnejo se bolečine v nogah, glava popušča in z njo telo in ti se trudiš in hočeš več kot zmoreš. V tistem trenutku sem dala telesu možnost, da se je premikalo po svojih zmožnostih in sama sebe bodrila, da sem se priborila do cilja. V cilju pa me je čakalo še eno neprijetno presenečenje - krči v stegnih. Priznam, da takih bolečin še nisem doživela in samo vesela sem, da so hitro minili in sem potem že veselo skakala po Ljubljani. Do ponedeljka zjutraj, ko nisem mogla vstati iz postelje in ko je bilo vstajanje s stola nemogoče, ko sem hodila, sem se počutila kot pingvin. In seveda še najbolj zabaven del - hoja po stopnicah navzdol.

Sem se pa na prvem pol maratonu naučila, kar nekaj stvari, ki jih bom upoštevala za naprej:
- ne začni prehitro, ker te na koncu zmanjka (to sem vedela že prej, ampak ker sem prvič tekla na tej razdalji, si bom morala tempo še malo prilagoditi)
- izotoniki in geli so zakon - da dobiš tisto nujno energijo, ko ti je zmanjka, vendar še vedno sem prepričana, da preveliko uživanje sladkorja med tekom ni najboljše, zaradi prevelikega nihanja inzulina.
- dobro preveri vremensko napoved - letos bi bila presrečna, če bi imela oblečeno majico s kratkimi rokavi
- ne pozabi na vaje za moč - teh je bilo letos zagotovo malo premalo


Na koncu sem vesela, da sem se odločila za pol maraton in da sem sama sebi dokazala, da zmorem. Čeprav so me v šali že spraševali, kdaj pade 42ka, mislim da bo še malo počakala, so ji pa zagotovo veliko bolj odprta vrata, kot pred letom dni. Čeprav mislim, da si bom prej uresničila drugo željo in pretekla Disneyev polmaraton.





Ni komentarjev