Danes jih imam 24 in pojma nimam kaj bi počela s svojim
življenjem.
Tako, pa sem izgovorila, tisti stavek na glas, pred vsemi
vami, ki to berete, pred tem pa sem ga v pogovorih govorila svojim prijateljem.
Ta občutek ni prišel z danes na jutri. Prišel je že veliko prej. Zdi se mi, da
se je začelo nekje po 22-em rojstnem dnevu, ko sem počasi začela ugotavljati, da
zdaj se pa res že staram in da sedaj je pa mogoče res čas, da bi ugotovila, kaj
bi rada počela v življenju. Pa ne vem in bolj ko o tem razmišljam manj mi je
jasno kaj hočem. Okej, ne pravim da ne vem ničesar, kar ne bi rada imela.
Tisto, kar me muči je ''moje poslanstvo.'' In vem da nisem edina. Vem, da se
mnogo mladih sprašuje popolnoma enako in nimajo pojma kaj bi naredili v to
smer. To me vsaj malo pomirja, saj tako vsaj vem da v tem nisem sama.
Pa vendar seveda sem bila kot najstnica prepričana, da bo
pri 24-ih veliko drugače, kot je v sedaj pokazala realnost. Je to dobro ali ne,
v to se ne bom spuščala. Bom samo vesolju prepustila, da že ve kaj dela. Kljub temu pa me je realnost naučila, da
moraš za svoje sanje in cilje delati. Da moraš začeti z majhnimi stvarmi in da
brez nič ni nič. Zato sem se odločila, da bom stvari malo spremenila. Začela
bom delati na tistih majhnih ciljih, ki me bodo vodili do tistih velikih,
čeprav nimam pojma kako bo dejansko končni cilj izgledal (če bi vedela, tega
sedaj ne bi pisala). Predvsem pa sem se naučila, da se najlepše in najboljše
stvari zgodijo, ko pogledaš še malo levo in desno z začrtane poti in se včasih
odpraviš na katero od stranskih poti, ki ni vedno najlažja, te pa zagotovo
največ nauči.
Torej, da skrajšam (ker bodo vsi naslednji blogi ultra
dolgi), obetajo se spremembe. Moj blog bo postal zbirališče mojih dogodivščin
in predvsem pa bom na njem delila tiste nasvete in stvari, ki se meni zdijo
pomembni za uspeh v življenju in karieri. Hkrati pa upala, da ne bodo pomagali
samo meni, ampak tudi komu od vas bralcev, ki je enako izgubljen kot jaz.
Ni komentarjev