AHA trenutki meseca septembra in mama pujsa

Blog AHA trenutki pišem vedno že med mesecem. Razen septembra, ko ga res nisem pisala, čeprav se je zgodilo, kar nekaj zanimivih stvari. Hvala bogu, da ponovno pišem dnevnik, kar pomeni, da imam dostop do skoraj vsega kar se je septembra dogajalo. Tako lahko tudi ta mesec ponovno delim nekaj utrinkov, ki so se zgodili.


Dobila sem redno študentsko delo in padla v rutino dela po 8 ur na dan. Kaj je edina stvar, ki me pri vsem skupaj moti? Da čeprav mi je delo relativno všeč, imam še vedno občutek, da nimam skoraj nič od dneva, ker prihajam domov okrog 17ih. Ne predstavljam si, da bi mogla tako preživeti večino svojega življenja.

Dokončno sem dobila potrjeno Erasmus izmenjavo. Tako da če bo vse po sreči bom novo leto že pričakala v Franciji. Bom pa vmes na blogu tudi delila svoje izkušnje že z samimi pripravami. Mogoče bo kateri prišel prav kakšen nasvet.

Uspelo mi je narediti svoj najdaljši dolgi tek, ki je bil dolg 20km kot del priprave na pol maraton, ki me čaka že čez štiri tedne. Po eni strani se ga že veselim, po drugi strani pa vem da bo naporno. Ampak ne glede na čas vem, da  me na koncu čaka medalja.

Če me koseški bajer ni preveč navdušil, pa me je navdušila Pot spomina. Ni lepšega kot v nedeljo dopoldne teči skozi drevored, kjer listi na drevesih že spreminjajo barvo. Vmes pa srečaš še kar nekaj tekačev.

V septembru sem dobila tudi odlično idejo, da bi imela dve službi. Na kar sem precej hitro ugotovila, da vseeno preveč pogrešam to da imam kakšen dan v tednu prost in čas porabim za druge aktivnosti in predvsem, izredno pomembno stvar, sprostitev.

Ugotovila sem, da če greš na 18 km tek in nekje na polovici, ko se vračaš nazaj, naletiš na mamo pujso z dvema pujskoma  požene po krvi precej adrenalina. Sploh če ne več kaj bi naredil in je edina stvar, ki jo veš, da so mame pujse izredno zaščitniške, ti pa pod nobenim pogojem ne znaš plezat na drevo. Lahko rečem, da je bil tek muka potem ko je adrenalin v krvi popustil.

Ko pride jesen je tudi čas za hoodie, tako sem v njem tekala okrog tudi, ko sem vedela da se bom dejansko že po dveh minutah kuhala. Zato sem izredno vesela, da so temperature vedno nižje in nižje. 

Odkrila sem najboljši recept za jabolčno pito. Če bi lahko bi dejansko živela na njej. Test, ki se kar topi v ustih in mehka jabolčna sredica. In seveda ne pozabimo na cimet in ostale jesenske začimbe. 




Ni komentarjev