Tekla sem za lajke…


Da najprej razložim naslov objave … poškodovala sem si mišico in nisem bila prepričana ali bom sploh lahko pretekla pol maraton. Ko sem o tem govorila s kolegom, mi je iz prve rekel nekaj v smislu, ja pa če te boli ne it laufat samo, zato da boš na Instagram dala in lajke dobila in reskirala mišico.

Zakaj tečem?
Tečem zato ker to rada počnem, mi predstavlja sprostitev, meditacijo, predvsem pa je to področje, kjer so uspehi odvisni od moje samodiscipline in moje skrbi za telo, da je le-to zdravo in da sploh lahko tečem.
Na večini področjih imamo cilje. Nekatere je lažje doseči, spet druge težje. Nekateri so v 90% odvisni od nas, spet drugi so od nas odvisni le v recimo 50%, sploh ko so v odločitve vključene še druge osebe. Meni tek daje ravno to 90% sigurnost, da je večina stvari odvisna samo in zgolj od mene. Prav tako pa mi tek predstavlja nekaj, kjer si z lahkoto postavljam cilje in natančno definiram kaj ta cilj je. Preteči določeno razdaljo v določenem času. Začela sem s tem, da sem pretekla 5km, nadaljevala sem s tem, da sem hotela biti vedno boljša na 5km, potem sem šla na 10km in sedaj na 21km, nekoč v prihodnosti želim preteči tudi 42km. Ne skrbi, tudi meni ni jasno še kako mi bo to uspelo.
Poleg tega me je tek naučil kako sam sebi povedati najboljše motivacijske govore, ko že skoraj obupaš. To tehniko sem danes uporabila dvakrat. Okrog 5ga km in potem še okrog 17ga km, ko so noge postajale vedno težje.

2. pol maraton - priprave
Lani sem svoj prvi pol maraton pretekla v 2 urah, 9ih minutah in 22ih sekundah in si potem, ko sem si odpočila in si nabrala novih moči, postavila cilj za letos, ki je bil pretečo pol maraton pod dvema urama. Cilj se mi je zdel popolnoma dosegljiv, ampak do naslednjega pol-maratona me je čakalo vmes eno leto treniranja. Lani sem do decembra pretekla 1000km, to sem dosegla v slabih dveh letih. Januar sem zaradi toplega vremena začela optimistično in z veliko teka, potem pa je prišel februar in z njim sibirska zima. Ja še vedno sem naredila nekaj tekov snegu, ledu in mrazu. Ne počet tega, ker je nevarno. Pa je prišel  marec in z njim spet toplejše vreme in moje neupoštevanje prisilne pavze, tako se mi je vnela pokostnica, kar je pomenilo vsaj en mesec delnega počitka. Potem pa sem avgusta začela s pripravami na pol maraton. Vse je šlo po planih, tekla vem vedno hitreje, dokler si nisem nategnila zadnje stegenske mišice in en mesec pred pol-maratonom sem morala počivati. Tako sem opravila veliko manj tekov kot sem jih predvidela.

Zdaj gre za res
Zadnji tek sem opravila v četrtek, da sem preverila kako je z mojo mišico. Še vedno me je med tekom bolela. V soboto sem se sprijaznila, da bo verjetno celo nedeljo lilo kot iz škafa, zato sem poiskala nasvete kako se čim bolje pripraviti na takšno vreme. Tako sem se en dan prej podala v nakup vazelina, Vitality čokoladic za med tekom, Haribo bonbonov in dežnega plašča za enkratno uporabo.
Zjutraj sem poleg zajtrka in kave, za dozo kofeina za prve kilometre, ogrela še svoje mišice, saj nisem želela da se ogrevala kje zunaj na dežju. Ko sem cela opremljena danes zjutraj zapuščala sobo (Cela opremljena pomeni oblečena kot medved, da me je spotilo in z tekaškimi v torbi, da bom imela na štartu suhe.) je lilo, ampak saj je samo voda. Potem ko sem odvrgla 80% oblačil in ostala v najnujnejšem sem se podala na start. In tako smo začeli. Prvih 5km je minilo brez težav, v naslednjih 5km pa sem imela motivacijski govor sami sebi in nekje na 9km sem našla tekača, ki je imel točno tak tempo, ki sem ga želela imeti in se mu priključila za naslednjih 7km. Nekje po 17km pa so me začele zapuščati moči in vse bolj so se mi zategovale sprednje stegenske mišice. Na 19km sem imela dovolj in sem se ustavila in jih nežno raztegnila. Občutek zategnjenosti je izginil takoj in želela sem si, da bi to naredila že prej. Na 20km je merilnik kazal 1:55:12. Noge sem še komaj premikala, Aškerčeva se mi je zdela kilometre daleč in na koncu tudi kilometre dolga. Vse kar sem si tisti trenutek želela je samo to, da pridem v cilj. Ko sem videla čas na merilniku mi je bilo namreč jasno, da svojega cilja ne bom dosegla. Samo nisem vedela za koliko ga bom zgrešila. Po mučnem zadnjem km, ki pa sem ga še vedno odtekla veliko lažje kot lansko leto in z več energije, je ura kazala 2:04:17. Nisem pa vedela kaj točno to pomeni. Po prejetem sms-u je bilo jasno, svoj cilj sem zgrešila za 55 sekund. Končni čas je bil 2:00:54. Kljub temu sem bila samo vesela, da je konec, da me čaka hrana, tuš in dolg popoldanski počitek.

Za konec
Za mano je. Sedaj grem spet lahko nazaj na teke, kjer izključno uživam in dam možgane na pašo. Kakšni so plani za naslednje leto še nimam pojma, ker ne vem kaj se bo naslednje leto še vse dogajalo. Tako da bom sedaj, čeprav sem zgrešila cilj, uživala v tem, da sem svoj lanski rezultat izboljšala za 8 minut.
Aja pa zadnja stegenska mišica me na koncu med tekom sploh ni bolela.
Aja pa še to tekla sem popolnoma zase. Nimam pojma zakaj bi se šla mučit s pol maratonom, zato da dobim nekaj isto število lajkov kot na vsaki drugi sliki na IG, in bi bila na koncu še razočarana, ker številka ne bi odstopala od povprečne. 



Ni komentarjev