Nazaj v ZDA

Po treh letih sem nazaj v ZDA. Isti program, vendar druga zvezna država, drugi kraj in drugi delodajalec. V tej objavi se bom posvetila sami poti v ZDA, v naslednji objavi pa povem nekaj o samem kampu. Kje živim, kje delam, kaj delam, kaj se dogaja v okolici.

Kot prvič sem tudi tokrat pakirala zvečer. S tem, da sem letos spremenila taktiko in vzela se check-in kovček. Če sem prvič potovala s torbico in carry-on majhnim kovčkom, sem tokrat potovala s check-in konvčkom, carry-on kovčkom in nahrbtnikom. Prav tako sem se letos založila z hrano (prvič, ko sem letela, sem dobila napačne informacije, da ne smeš imeti hrane s seboj), da se izognem cenam na letališču.

Ker sem imela letos let iz Brnika, sem se lahko lepo naspala, preden sem se odpravila na letališče. Vedela sem namreč, da me v naslednjih 24urah čaka bolj malo spanca. Po prihodu na letališče, pa se je začela zabava. Najprej sem skoraj pozabila letalsko karto in potni list tam, kjer sem prtljago oddala. Potem pa še na varnostnem pregledu (Security), kjer me je varnostnik prosil, če mu pokažem nož, ki ga imam v nahrbtniku. Meni v tiste trenutku, ni bilo nič jasno kakšen nož misli, ker tega pa res nisem pakirala. Na koncu sem našla švicarski nož v svoji klasični toaletni torbici, ki jo nosim povsod in sem ga spakirala ponesreči. Ker je bil še dovolj majhen so mi ga  dovolili obdržati. Vendar to še ni bil konec. Na letališču sem srečala, še eno Slovenko, ki je v istem kampu kot jaz. Hitro sva ugotovili, da ima ona obe letalski karti (Lj-Istnabul In Istanbul-Boston), jaz pa samo tisto do Istanbula. Ampak, ker nisem želela ostali v Instanbulu sem se pri vhodu na letalo (pred vkrcanjem) dogovorila, da mi sprintajo še drugo letalsko karto.

Na prvem letalu do Istanbula mi je vsaj za eno urico uspelo zaspati ali dokler ni bil na vrsti zajtrk. Če kaj lahko potrdim je to, da je bila hrana pri Turkish Airlines dejansko dobra. Po dveh urah leta smo pristali na novem letališču v Istanbulu, ki je noro. Ima celo nap kotičke, kjer si lahko spočiješ. Tukaj sem srečala še tri Slovence s katerimi smo skupaj v kampu. Potem pa nas je čakal še en varnostni pregled (in vprašanje v moji glavi ali mi bodo tukaj nož vrgli stran. Vse kar je bilo, je bilo to, da so nas pretipali (rahlo neprijetno) in prebrisali za razstrelivo. Isto so naredili še z mojim računalnikom. Nahrbtnik in kovček pa samo odprli in pogledali noter. Potem pa počasi na letalo.

Čakal me je 10 ur dolg let na nabito polnem letalu (Adijo udobje izpred treh let, ko sem imela celo vrsto samo zase, letos sem si samo govorila, da enkrat bom letela v prvem razredu*). V prvih dveh urah mi je uspelo pogledati dva filma (The Simple Favor in Ocean's 8 – prvi je bil obupen, ''posnemanje'' Gone Girl, ampak z grozno zgodbo, drugi pa je bil bolj gledljiv, ampak predvidljiv), potem pa sem se raje lotila knjige in jo prebrala skoraj polovico. Vmes sem še kako urico odspala. In po desetih urah ''mučenja'' me je končno čakal pristanek v Bostonu. Tukaj so nam preverili še vizo in kar nas je bilo ogromno z isto vizo, sem dobila samo vprašanje, kaj bom delala in to je bilo to. In že sem bila zunaj letališča na poti v hostel.

Po na pol prespani noči v hostlu (jetlag) me je čakala še tri urna vožnja z avtobusom do Plymoutha. Vožnja z avtobusom ni bila nič posebnega in avtobus je bil dejansko precej prazen, verjetno zato, ker je bil zgodnja ura (osem zjutraj) in ker je bila nedelja. V Plymouthu nas je že čakal prevoz do kampa in kosila. 

O vsem ostalem pa v naslednji objavi. ;) 

*Disclaimer: Kljub temu, da me ni strah letenja in letal, pa res nimam želje po prepogostih dolgih letih in si niti ne predstavljam, kako bi na tistem prostoru zdržala več kot 12 ur ali pa več zaporednih daljših letov.