Ali sem se zredila v ZDA?


Sončni zahod je že na obzorju, moji koraki stopajo po poti in ušesih odzvanja But I got the, I got the, I got the power, ki jo pojejo Little Mix in vse kar čakam je, da ne obupam preden ura zavibrira. Končno je konec. Uro ustavim pri 5 kilometrih in času 30 minut in 53 sekund.

Prva stvar, ki sem jo občutila je bilo razočaranje. Lani sem ob takem trenirala za pol maraton, ki sem ga pretekla v dveh urah in eni minuti in še maja sem na DM teku pretekla na zahtevni progi prvih pet kilometrov od devetih v 28ih minutah.


WTF se je zgodilo?

Pa pojdimo na konec leta 2018, ko sem že vedela, da me čaka 4 mesece Francije in 4 mesece ZDA. Takrat sem si rekla, letos si še lahko privoščim potem pa na zdrav življenjski stil do konca življenja. Dvakrat se je ponovila ista zgodba. S tem, da je bila v drugo hujša.


Zgodili so se francoski rogljički …

… vreče magdalenic, ki so izginile v dveh dneh, masleni piškoti s čokolado in druge sladke pregrehe. Še vedno me je reševalo dejstvo, da sem redno tekla in predvsem, da sem si sama kuhala in se trudila, da so jedi zdrave. Kar je pomenilo, da sem meseca maja brez težav pretekla DM tek v spodobnem času.


Potem pa se je zgodila Amerika.

V kampu se boš itak zredila, je bilo tisto, kar sem slišala še preden sem šla. In res sem se. Ampak rada bi se osredotočila na celoten življenjski stil v kampu, ne samo hrano. Noči so bile prevečkrat prekratke, zapletla sem se v toksično razmerje, ki mi je jemalo energijo. Pred seboj razen dela nisem imela nobenega konkretnega cilja. Čeprav sem si želela pisati blog, kar nekako nisem imela več energije in vse skupaj se je dogajalo tako hitro, da sem na koncu obupala. Bile so situacije, ki so me spravile v jok. Energije nisem imela. Tekla nisem skoraj nič, mogoče 10x-15x v celem poletju. Preprosto nisem šla, čeprav mi tek veliko pomeni.


In potem je tu hrana.

Ja, imela sem priložnost jesti ''zdravo'' in trudila sem se od časa do časa. Ampak poleg tega, sem pa pojedla tudi ogromno tistega, česar se doma nisem skoraj dotaknila – sladic. In palačink z Nutello ali arašidovim maslom za zajtrk. In spet sem v večjih količinah pila sokove. V štirih mesecih sem v telo spravila toliko sladkorja kot prej v treh letih skupaj. In ne, to ni šala. O hrani na potovanju pa niti ne bom začela.


Tek danes je bil resen opomin.

Predvsem na to, kaj se zgodi, če se preprosto prepustiš temu, da te okolje posrka. Jaz sem imela srečo. To obdobje je trajalo samo štiri mesece in posledice še vedno niso tako hude. Nekateri so ujeti v to življenje, ki traja leta ali pa do konca življenja in ne najdejo ven izhoda.

Kako naprej?

Pot nazaj ne bo lahka, ampak cilji za naslednje leto so že postavljeni. Predvsem si bom sedaj vzela nekaj časa zase. Iz razloga, da se končno res dobro naspim brez čepkov za ušesa, ki so mi delali družbo skoraj vsako noč zadnje 4 mesece, da uredim prehrano, se začnem spet redno gibati in delati na svojih ciljih. Ta trenutek namreč najbolj od vsega potrebujem malo rutine v svojem življenju, pa naj se to sliši še tako dolgočasno.




Ni komentarjev